[ Pobierz całość w formacie PDF ]
kakega drugega zakona, ãeprav trenutne razmere v Slo-
veniji ne govorijo ãisto za to. In kolikor drÏava vzpo-
stavlja doloãeno vero, jo varuje, podpira in brani, posta-
ne ta vera ekskluzivna in vse druge drÏava v najbolj0 em
primeru nekako tolerira, navadno pa jih sku0 a potisni-
82
TRI BARVE SVETA
BESeDA
ti na rob ali celo onkraj roba. Prav tako je z narodom in
njegovim jezikom. âe ta postane predmet drÏavnega
konstituiranja, varovanja, podpiranja in obrambe, po-
stane to ekskluzivna lastnost, ob kateri drÏava drugih
podobnih lastnosti, se pravi narodov in jezikov, ne gle-
da rada in se jih sku0 a znebiti: v prijaznej0 ih ãasih s tiho
asimilacijo, v krutej0 ih ãasih s pogromi in genocidi, ki
jim v jeziku sodobne pervertirane diplomacije pravijo
,etniãna ãi0 ãenja .
Re0 itev je torej v tem, da dovolimo drÏavi vzpostav-
ljati, podpirati in braniti samo take pojave in lastnosti,
pri katerih je ekskluzivnost zaÏelena in za posameznike
in skupnost nima negativnih posledic. Ekskluzivnost je
vsekakor zaÏelena v pravnem redu, saj je laÏje Ïiveti pod
enim slab0 im zakonom, kakor pa pod dvema dobrima,
ki pa drug drugemu oporekata. Prav tako je zaÏelena
ekskluzivnost v stvareh socialne ureditve, saj veã social-
nih sistemov paralelno ne more dobro delovati. Paralel-
ne socialne sisteme so poznale totalitarne diktature, kjer
so obstajale posebne socialne re0 itve za ,avantgardo
(recimo v vzhodnem bloku posebne trgovine za partij-
sko nomenklaturo) in druge za sicer0 nje drÏavljane.
Resniãno demokratiãna drÏava ima lahko samo en so-
cialni sistem, ki velja za vse drÏavljane. TeÏko pa bi se
danes, po vseh izku0 njah z ,drÏavno vero in ob zgodo-
vinskem spominu na stoletja verskih vojn in spopadov,
83
TRI BARVE SVETA
BESeDA
navdu0 evali za to, da naj drÏava vzpostavlja, podpira in
brani enotno religijo, pa tudi ãe bi to 0 e tako dvigalo
moralni nivo prebivalstva. Raje tvegamo, da je v drÏavi
mogoãe nekaj manj morale, a da si ãlovek lahko svobod-
no izbira svojo vero ali nevero in da ga drÏava na tem
podroãju pusti pri miru.
Nismo pa se 0 e dokopali do spoznanja, da tudi drÏav-
na skrb za narodnost in za narodni jezik niti prvemu niti
drugemu ni veliko v korist, da ne govorimo o struktur-
ni krivici, ki je v takem sistemu storjena pripadnikom
nedrÏavnega naroda in jezika. Dokler je bil jezik stvar
prostovoljne kulturne zavesti, so njegovo normo dolo-
ãali njegovi ustvarjalci, se pravi literarni klasiki, dobri
pridigarji in odvetniki, pa tudi tisoãeri anonimnih
naravno bistrih in jezikovno ãuteãih preprostih ljudi, ki
so brez kake drÏavne podpore, velikokrat prav ob naga-
janju in nasprotovanju drÏavnih oblasti, dvignili sloven-
0 ãino na raven najrazvitej0 ih svetovnih jezikov. V tem
trenutku pa, ko prevzame skrb za jezik drÏava, njegove
norme ne doloãajo veã pesniki in tankoãutni govorniki,
temveã bolj ali manj amuziãni in enostransko 0 olani
drÏavni uradniki. Ni slab0 ega jezika, kakor je jezik, ki si
ga za svoje potrebe po sprenevedanju, prikrivanju in za-
megljevanju skuje drÏavna administracija. Danes se
0 olani pravniki pritoÏujejo, da ne razumejo zakonov, ki
jih sprejema parlament. Poslancem, ki morajo tako sla-
84
TRI BARVE SVETA
BESeDA
boumno sestavljena besedila premlevati in o njih glaso-
vati, se najbrÏ godi 0 e veliko huje. Kaj naj k temu reãe
preprost drÏavljan, ki ga zakon zavezuje, ãeprav ga ne
more razumeti, si lahko mislimo.
DrÏavno varovanje jezika je vsekakor huda iluzija lju-
di, ki so izgubili zaupanje v lastno moã in preÏivetveno
sposobnost narodne kulture in jezika. Vsako zakonsko
varovanje jezika pomeni javno priznanje njegove deka-
dence, hiranja njegovih moãi. Jezik, ki ga lahko ohran-
ja pri Ïivljenju samo 0 e drÏavna prisila, ne opravlja veã
svoje izvirne funkcije, da bi bil najbolj ustrezno razpo-
znavno, sporoãilno, razpoloÏenjsko in nagovorno spo-
roãilo skupine ljudi, ki so se rodili in odra0 ãali v skup-
nem kulturnem in jezikovnem okolju.
Kako malo verodostojna je drÏavna skrb za jezik in za
narodne zadeve, se lahko vsakdo prepriãa sam. Dovolj
je, da poslanca v slovenskem parlamentu, ki naj bi bil
najvi0 je varovalno mesto slovenskega jezika, poprosi za
vizitko. âe se v 0 oli ni resno poprijel angle0 kega jezika,
si z vizitko slovenskega poslanca ne bo mogel veliko
pomagati. Tudi sicer0 nja grafiãna in zvoãna podoba Slo-
venije jasno govori, da je to po konceptu Ïe dvojeziãna
deÏela, ki se nezadrÏno spreminja v ameri0 ko kulturno
kolonijo. Slovenska politika trepeta pred nekaj sto
Nemci, ki so 0 e ostali v deÏeli po genocidu, ki je bil nad
[ Pobierz całość w formacie PDF ]