[ Pobierz całość w formacie PDF ]
»Martin, da bi ti od greha obolel ne, ne, ni mo-
goãe.«
»Jaz ne, ampak ona.«
»Lucija?« sem kriknil.
»Da, ona, voja0 ka pre0 u0 tnica!«
Tedaj je planil kvi0 ku, zaãel kriliti z rokami in bruha-
ti kletve nanjo, da je bilo groza. Z zobmi je 0 kripal, stis-
kal pesti, se bil po glavi in tolkel ob mizo.
Jaz sem molãal in Ïal besede mu nisem rekel.
256
PREROKOVANA
BESeDA
Ko se je ves spehan zopet zgrudil na stol, sem mu
poloÏil roko na ramo in ga prisrãno prosil:
»Martin, potrpi za zdaj, kakor Bog potrpi z nami. Kar
molãi doma in za teden spet pridi. Tedaj bova vse ure-
dila«
»Razvezala,« je slovkoval.
Ves ubit se je opotekel skozi vrata. Ko sem pogledal
skozi okno za njim, sem ga videl, da je krenil v krãmo,
kamor prej nikoli ni zahajal.
Sv. Katarina, izprosi mu um in pamet, vsaj zavoljo
nedolÏnih otrok.
9. septembta. Novic preveã. Nocoj je zaropotal boben
opolnoãi. Vojaki so izginili, kot bi jih bila vzela slana.
Bog jih odnesi! Ali sami so tudi odnesli, kar se je dalo.
Pri Jermenãku je izginil pra0 iãek, pri Kobilarju dve jag-
njeti, koko0 i pri vsaki hi0 i nekaj, pri Kumerdaju rjuhe s
postelje, pri Balantu kos praÏnja itd. To je bilo za slovo,
menda od jeze, ko so jih cesarski premagali. Sam gene-
ral Belotti je bil ubit pri Bo0 tjanovem kozolcu. âez Lju-
belj in ãez Trojane so pridrli cesarski. Juhé, jutri pa po
moje konjiãe! Dosti dolgo so bili v pu0 ãavi. Pangrc bo od
veselja jokal. In na Dolenjsko pojde po vino. Pravijo, da
ga je od sile.
257
PREROKOVANA
BESeDA
10. septembra. Sinoãi sem moral k Jeperici z obhajilom:
kaplana noga boli. Kaj sem vse videl in zvedel! Za Savo
doli po obeh plateh gre vse polno vojakov. Veãina voza-
taji, ki peljejo za vojsko prateÏ in krogle. Pa tudi konji-
kov je dosti in pe0 cev. Ljudje pravijo, da so izpod Praj-
za, ki da je poslal na0 emu pomoã. Kakor povodenj so
preplavili vse vasi za Savo in segli noter do Senice. Jepe-
ri0 ka mi je trdila, da so sila grobi ljudje. Vse jemljejo in
niã ne plaãajo. Kot kobilice da so. Kamor sedejo, ostane
za njimi samo pusto strni0 ãe.
Zaradi tega sem se nameril ãez polje, da pogledam po
Senicah, kaj in kako.
Prvo naletim ·treklico, ki je grozno razsajala na pra-
gu.
»Bog daj, mati kaj je, da tako vre0 ãite!«
Îenska se me je za hip prestra0 ila in razveselila obe-
nem. Hitro se je useknila v predpasnik in mi pravila:
»Ne veste, kaj poãno ti vojaki. âe le pete odtegnem,
Ïe ti0 ãe v Micko kot same hudobe ãrne. Vidite, ali me ne
bo jezilo, ko ni miru. Kuhala sem pred peãjo in zasli0 im
vek iz hi0 e. Hitro potegnem z roko po sajah in planem
v hi0 o. Táko sem mu pritegnila, da se je na zobe vtaknil,
grdun. Na licu je pa odnesel ãrno znamenje kakor Kajn,
ki je tudi pobil nedolÏnost. Sedaj se je znosil mrhaã nad
nedolÏnim otrokom. Francka sem poslala z Micko v
258
PREROKOVANA
BESeDA
hlev, ko je 0 la molst. Ali ni tako udaril revãka v lice, da
je ves zabuhel? Potem pa vpra0 ate, kaj vre0 ãim!«
»Prehudi ste, mati, morate zlepa z vojaki.«
»Aha, zlepa! Takole sem jih prosila,« Ïenska je govo-
rila jokaje, »s povzdignjenimi rokami: Nikarte mi ne po-
kladajte konjem neomlaãenega fiÏola. Kaj je naredil?
Sunil me je, da me 0 e sedaj boli v prsih.«
»Potrpimo, mati! Saj bo minilo,« sem jo sku0 al tolaÏi-
ti.
»Minilo seveda bo, v grobu. Eni gredo, drugi pride-
jo.«
Tedaj je privpila iz hleva Micka. Dve senci sem videl
planiti na prag za njo. Stopil sem proti hlevu in jih o0 tel.
Grdo psovko mi je zaluãal v obraz, drugi so se pa
smejali. Îalosten sem 0 el naprej.
Trda noã je Ïe bila. Vsepovsod so goreli veliki ognji.
Kurili so tik hi0 in streh, da je moral sam sveti Florijan
stati vso noã na preÏi z golido, sicer bi bilo vse pogore-
lo. Tu sem sli0 al, kako se sesedajo skladovnice drv, tam
so hre0 ãali koli pri plotovih, drugod so vekale Ïenske in
pulile vojakom zadnjo butaro iz rok, ko niso imele veã
toliko, da bi drugi dan podkurile. Po ajdah so se pasli
konji. Pri vseh svinjakih sem videl ãudne sence. Strah se
me je loteval. Sreãeval sem vojake, ki so gledali mrko
izpod ãela, vsi polni napuha. Pri nekem svinjaku, tik
259
PREROKOVANA
BESeDA
poti, se vendar ustavim, Pozdravim senco in vo0 ãim
dober veãer. Stari MatjaÏ je bil.
»Kaj pa delate, oãe?«
»StraÏimo, straÏimo. Pujske, gospod, pujske!«
MoÏ je postavil sekiro z rame na tla. Vtem je Ïe pri0 lo
nekaj drugih senc izza voglov, ko so sli0 ale moj glas. Vse
so bile oboroÏene z vilami, cepini, koli.
»Bog se naj vas usmili, kot tolovaji ste. Groza me je.
âemu to?«
»Vse gre z njimi, vse, vse: ko0 trun, koza, tele, prasec
koko0 , Ïito, srajce, platno & Moramo straÏiti, sicer bo-
mo ob vse.«
»Ni mogoãe, saj so vendar na0 i.«
»Niso ne. Izpod Prajza so.«
»Torej pa zavezniki. In ãe kaj malega vzemo, tudi ni
treba, da bi gnali tak vri0 ã. Saj tudi zasluÏijo. Ali ne ves-
te, kako so nabili vãeraj Francoze?«
»Cesarske paã. Tem pa niã ne di0 i smodnik. Se le za-
daj drÏe.«
»I, pa so za vojsko prav tako potrebni,« sem jim 0 e
hotel dokazati, kar stopi k nam kajÏar Janez Katrink.
»Dober veãer, gospod Urban! Ali jih vidite? Ha-ha-ha!
Jaz pa niã ne straÏim.«
»No, nima0 kaj,« ga je zavrnil MatjaÏ.
»Imam, lepega pujska imam. Kar trese se, kot bi bil iz
masla. Pa sem drugaãe ukrenil. Sem rekel Maru0 ki: Ve0
260
PREROKOVANA
BESeDA
kaj, Ïenska, ti ga ne bo0 straÏila, ko si zaniã, jaz tudi ne,
ko sem take vere, da je noã za poãitek. Pa sem sklenil;
zveãer pujsa v hi0 o in konec je skrbi. Zdaj pa gre po ma-
rijah Maru0 ka ponj: puj puj puj in pritorklja v hi0 o,
leÏe pod mizo, Ïenska za peã, jaz pa na klop ali ni mo-
dro tako, gospod Urban?«
»E, Janez, ti si zvit huncvet! Prav ima0 !« sem mu re-
kel in 0 el.
Preko smle0 kega gradu se je sli0 al grom topov. Na
mojem srcu je pa leÏala huda Ïalost zavoljo vsega, kar
sem sli0 al in kar sem videl. Na misel mi je hodil iz bukev
pregovor: Praviãni je in nasiãuje svojo du0 o, trebuh hu-
dobnih pa ni nikdar sit.
Tako preneha kronika gospoda Urbana.
261
PREROKOVANA
BESeDA
GOLOBOVA NJIVA
a svetega Vida dan je prijezdilo pet vojakov v vas
[ Pobierz całość w formacie PDF ]